Konec leta 1928 je v Berlinu v nemščini izšla edina Potočnikova knjiga "Das Problem der Befahrung des Weltraums - der Raketen motor" ("Problem vožnje po Vesolju - Raketni motor"). Založnik Richard Carl Schmidt je v knjigi sicer kot letnico izdaje natisnil 1929, a najbrž iz čisto poslovnih razlogov. Potočnik je v knjigi opisal načrt za prodor v vesolje, vključujoč bivanje človeka v tem nevarnem in takrat neraziskanem okolju. Do podrobnosti si je zamislil vesoljsko postajo s posadko in jo postavil v geostacionarno orbito. Knjiga ima 188 strani in vsebuje 100 avtorjevih ilustracij. V slovenščini jo je leta 1986 izdala Slovenska matica. V državni knjižnici v Berlinu je bil leta 1984 odkrit drugi ponatis nemške izdaje iz leta 1938. Leta 2008 se je izkazalo, da je to pravzaprav tretji ponatis, saj je drugi izšel že leta 1929. Herman Potočnik ni napisal samo knjige ampak tudi (vsaj) dva poljudnoznanstvena članka, ki sta bila objavljena maja 1928 in septembra 1929 v dunajski reviji Der getreue Eckart.

S svojimi številnimi idejami je Potočnik postal eden od utemeljiteljev astronavtike (kozmonavtike). Na začetku so ga jemali resno le Hermann Oberth, s katerim si je verjetno dopisoval, in njegovi sodelavci, kasneje pa tudi Wernher von Braun in Arthur Charles Clarke.

Nemška izdaja 1928

Dunajski sodobniki so ga zmotno imeli zgolj za fantasta. Njegova knjiga je vplivala na nemški krog raketnih tehnikov (Wernher von Braun), najbrž tudi na ruskega (Sergej Koroljov). Knjiga je bila namreč že leta 1929 deloma prevedena v angleščino (prevod je bil objavljen v reviji Science Wonder Stories: julij, avgust in september), delni prevod v ruščini pa je izšel v začetku leta 1935. Kogej je to izdajo leta 1999 našel v ruski državni knjižnici v Moskvi.

Vizije Ciolkovskega, Potočnika in Clarkea so se uresničile leta 1964 z izstrelitvijo geostacionarnega telekomunikacijskega satelita Syncom-3.

Prva vesoljska postaja, ruski Saljut, je bila v nizko zemeljsko orbito izstreljena leta 1971. Na vesoljsko postajo v geostacionarni orbiti, kot si jo je zamislil Potočnik, še vedno čakamo... Smo pa podobno postajo videli v filmu Stanleya Kubricka "2001: Vesoljska odiseja", ki je nastal po knjižni predlogi Arthurja Clarkea.

Von Braun je dejal, kar je tudi zabeleženo v francoski enciklopediji Larousse, da mu je bila knjiga "Das Problem der Befahrung des Weltraums - der Raketen motor" kot učbenik.

Potočnikova knjiga je izšla že leta 1928 in ne šele 1929
Simon Zajc, junij 2008
Krajša različica članka je bila objavljena 11.6.2008 v Večeru

Problem vožnje po vesolju (v izvirniku Das Problem der Befahrung des Weltraums) je izšel v Berlinu. Ker je založnik vanjo zapisal letnico 1929, je do nedavnega veljalo, da je knjiga tistega leta tudi zares izšla. Danes je zbranih dovolj dokazov, da lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da je Problem vožnje po vesolju izšel še pred koncem leta 1928. To je nakazano že v knjigah nemškega in kasneje ameriškega popularizatorja astronavtike Willyja Leya, kjer je poleg naslova Potočnikove knjige dosledno zapisana letnica 1928. Willy Ley je bil, tako kot Herman Potočnik, član nemškega društva za vesoljske polete (Verein für Raumschiffahrt, s kratico VfR) s sedežem v današnjem Wroclawu na Poljskem (tedaj nemški Breslau). Ley je v knjigi Rockets (Rakete), ki je izšla leta 1944 v New Yorku, verjetno prvi razkril, da se za psevdonimom Hermann Noordung skriva avstro-ogrski poročnik in inženir Herman Potočnik.

Društvo VfR, katerega vidni člani so bili tudi Hermann Oberth, Max Valier, Guido von Pirquet inWalter Hohmann, je od ustanovitve leta 1927 izdajalo mesečno glasilo, prvo revijo o astronavtiki na svetu, Die Rakete (Raketa). Prav ta publikacija, ki je bila namenjena članom društva (septembra 1929 jih je bilo 870), vsebuje dokaze o tem, da je Potočnikova knjiga izšla že leta 1928. Potočnikov priimek (ne psevdonim!) se v Die Rakete pojavi dvakrat in sicer na seznamu tistih članov, ki so društvu prispevali več kot minimalno letno članarino v višini treh Reichsmark (RM). Junija 1928 je v reviji zabeleženo, da je Potočnik iz St. Michela plačal 5 RM, aprila 1929 pa inženir Potočnik z Dunaja 7 RM. Verjetno gre v obeh primerih za Hermana Potočnika, ki je psevdonim očitno uporabljal zgolj v zvezi s knjigo.

V rubriki z ocenami knjig v oktobrski številki revije Die Raketa iz leta 1928 najdemo tudi opis Potočnikove knjige Problem vožnje po vesolju. Poleg imena avtorja (Hermann Noordung) in založnika (Richard Carl Schmidt & Co), je zabeleženo tudi število strani (188), vrsta vezave (platnena) in cena knjige (7,50 RM). Zdi se torej, da je knjiga oktobra 1928 že morala biti natisnjena in naprodaj, da so njen izgled lahko tako podrobno opisali. Neznani avtor (Ley?) je zapisal, da je knjiga uspešen in razumljiv uvod v nadvse zanimiv problem vesoljskih poletov. Očital ji je, da ne upošteva najnovejših prispevkov s tega področja, ki so bili objavljeni v reviji Die Rakete. Obregnil se je še ob poglavje o učinkovitosti raketnega pogona in dejal, da je zamisel o vesoljski postaji, postavljeni v geostacionarno orbito, izčrpno opisana. Orbita, visoka 35.000 km, naj ne bi bila praktična.

Dva meseca kasneje, 15. januarja 1929, je bil v Die Rakete na treh straneh objavljen še odlomek iz Potočnikove knjige. Gre za poglavje Bivalno kolo (Das Wohnrad), ki mu je bila priložena danes znamenita ilustracija osnega preseka in stranskega pogleda na Potočnikovo vesoljsko postajo v obliki vrtečega se kolesa. Potočnikova knjiga je omenjena še v majski številki Die Rakete in sicer v oglasu založnika revije, ki ponuja rabljene knjige s področja astronavtike.

Zapisano je verjetno dovoljšen dokaz v prid domnevi, da je Problem vožnje po vesolju res izšel že prej, kot smo mislili doslej. Berlinski založnik je v knjigo najbrž zapisal letnico 1929 zato, da bi tudi nekaj mesecev po izidu (torej leta 1929) še izgledala sveže in bi jo bilo mogoče prodajati kot novost. To razlago je pred devetimi leti ponudil slovenski publicist in poznavalec astronavtike Vojko Kogej. Dodaten dokaz o zgodnejšem datumu izida je tudi zapis v katalogu Nemške narodne knjižnice (Deutschen Nationalbibliothek), kjer knjigo vodijo pod letnico 1929, a s pripombo, da je izšla leta 1928. Tudi cena se ujema s tisto v Die Rakete. Srečno naključje je priskrbelo še tretji dokaz: v rokah nekega slovenskega zbiratelja se je znašel izvirnik Potočnikove knjige, ki ima na notranji strani sprednje platnice s svinčnikom zapisano sledeče: 7,50 pod črto pa 22.10.28. Zapis je sicer zradiran, a mislim, da ni dvoma, da pomeni ceno in datum, ko je bila knjiga postavljeno na prodajno polico knjigarne.

Posredni dokaz za zgodnejši izid Problema vožnje po vesolju je tudi dejstvo, da je prvi, sicer delni, angleški prevod Potočnikove knjige v Združenih državah Amerike izšel že julija leta 1929. Prevod je bil objavljen v treh številkah revije Science Wonder Stories. Tako se je začelo razširjanje Potočnikovih zamisli med širšo ameriško javnost. Ob koncu druge svetovne vojne je ameriška vojska zajela nemškega raketnega strokovnjaka Werhnerja von Brauna, avtorja zloglasne rakete V2 in kasneje pa gonilno silo ameriškega lunarnega programa Apollo. Ker je bil von Braunov doktorat iz leta 1934 več desetletij vojaška skrivnost, smo šele nedavno dobili potrditev, da se je v njem skliceval tudi na Potočnikovo knjigo, ki je peta referenca od desetih! Potočnikov vpliv na von Brauna, o katerem so leta 1995, ob izidu Nasinega prevoda Problema vožnje po vesolju, zgolj ugibali, je torej resničen. Zato ni nenavadno, da v ameriški družinski reviji Collier's, v kateri je že marca 1952 von Braun predstavil svojo vizijo ameriškega vesoljskega programa, zagledamo različico Potočnikove vesoljske postaje. Takšna vesoljska postaja je bila leta 1955 upodobljena tudi v Walt Disneyevem risano-igranem dokumentarnem filmu Man and the Moon (Človek in Luna), kasneje pa v filmu Stanleya Kubricka Odiseja 2001 (2001: A Space Odyssey, 1968) in še drugih filmih.

Potočnikova knjiga pa ni vplivala samo na von Brauna. Tudi britanski pisatelj Arthur C. Clarke jo je kot vir navedel v svojem članku o geostacionarnih telekomunikacijskih satelitih (Wireless World Magazine, oktober 1945). Potočnikove zamisli najdemo tudi v knjigah Odiseja 2001 (2001: A Space Odyssey), Srečanje z Ramo (Randezvous with Rama) in drugih. Pri pisanju obsežnega prispevka o vesoljski postaji, ki je bil objavljen leta 1949 v glasilu Britanskega medplanetarnega društva (Journal of the British Interplanetary Society), si je s Potočnikovo knjigo pomagal tudi Harry E. Ross.

Do danes je ostalo skrito dejstvo, da je bila širša ruska javnost seznanjena s Potočnikovo knjigo še preden je leta 1935 izšel njen delni ruski prevod. Jakov Perelman je v leningrajski Krasnaji gazeti marca 1929 pisal o Potočnikovi zamisli za vesoljsko postajo iz treh delov in jo označil za »prvi tehnični načrt izvenzemeljske postaje«, njeno sliko pa je objavil v začetku leta 1930 v reviji Vsemirnij sledopit. Perelman je bil priznani avtor poljudnih knjig o znanosti, tudi astronavtiki. Dopisoval se je z ruskim »očetom kozmonavtike« Konstantinom Ciolkovskim in napisal njegovo biografijo. Ocena Potočnikovega dela kot prvega na tem področju ima zato še večjo težo. Perelman se je okrog leta 1935 dopisoval tudi s Sergejem Koroljovom, dve desetletji kasneje »glavnim konstruktorjem« ruskega vesoljskega programa! Vredno bi bilo preučiti, ali sta govorila tudi o Potočniku. V 50. letih 20. stoletja je izšlo kar nekaj ruskih revij s področja poljudne znanosti in tehnologije, ki so jih krasile ilustracije vesoljskih postaj po zgledu Potočnikove zamisli. Na filmsko platno je različico Potočnikove postaje prenesel režiser Pavel Klušancev v filmu Doroga k zvezdam (Pot k zvezdam, 1957).

Vesoljsko postajo v obliki vrtečega se kolesa, ki s pomočjo sredobežnostne sile zagotavlja umetno težnost, lahko upravičeno imenujemo za klasično vesoljsko postajo, Hermana Potočnika - Noordunga pa za prvega načrtovalca vesoljskih postaj.

Poglavja v Potočnikovi knjigi (prevod po slovenski izdaji):
 

Uvod V oblasti teže Praktična meja zemeljske težnosti Prosti obhodni tir Manevriranje v težnostnih poljih vesolja Oklep zemeljskega ozračja Do sedaj dosežene skrajne višine Topovski strel v vesolje Povratni sunek Vozilo na vzvratni sunek Rakete Dosedanji reševalci problemov vožnje po vesolju Potovalna hitrost in izkoristek pri raketnih vozilih Vzlet Splošno o gradnji vesoljske rakete Dosedanji predlogi Pripombe k dosedanjim konstrukcijskim predlogom Vrnitev na Zemljo Hohmannov pristajalni manever Pristajanje z vsiljenim kroženjem Pristajanje po zaviralnih elipsah Oberthov pristajalni manever Dosedanji izsledki Še dve pomembni vprašanji Vesoljska raketa v poševnem metu Vesoljska raketa kot letalo Opazovalnica v odprtem vesolju Bistvo teže in možnosti njenih vplivov Vpliv breztežnosti na človeški organizem Fizikalno obnašanje teles ob odsotnosti teže Brez zraka V odprtem vesolju vlada večna tišina

Sončni sij v nočni temi Neomejen razgled Brez toplote Ureditev vesoljske opazovalnice Sončna elektrarna Oskrbovanje s svetlobo Oskrbovanje z zrakom in toploto Oskrbovanje z vodo Sporazumevanje na daljavo Sredstvo za upravljanje z vesoljsko opazovalnico Razdelitev vesoljske opazovalnice na 3 objekte Bivalno kolo Observatorij in strojnica Kako je poskrbljeno za sporazumevanje na daljavo in varnost Razdelitev vesoljske opazovalnice na 2 objekta Vesoljsko oblačilo Potovanje k vesoljski opazovalnici Posebne fizikalne raziskave Teleskop neizmernih razsežnosti Opazovanje in raziskovanje zemeljske površine Raziskovanje zvezdnega sveta Lebdeče orjaško zrcalo Najstrašnejše bojno sredstvo K nebesnim telesom Tehnika vožnje Start z zemeljskega površja Vesoljska opazovalnica kot oporišče za vesoljski promet Dosegljivost sosednjih zvezd Daljni svetovi Ali bomo kdaj dosegli stalnice? Domnevni potek razvoja potovanja po vesolju Sklepna beseda

(Vir: Sto slovenskih znanstvenikov)

Slovenska izdaja 1986


Angleška izdaja 1995