Vplivi Hermana Potočnika na razvoj in popularizacijo astronavtike

Osemdeset let od izida Potočnikove knjige

Prilagojeno spletu po članku v reviji Življenje in tehnika, 10/2008 (Simon Zajc)

Dolgo je veljalo splošno prepričanje, da je knjiga Problem vožnje po vesolju, najpomembnejše delo slovenskega pionirja astronavtike Hermana Potočnika – Noordunga, izšla leta 1929. Nenazadnje tako piše v sami knjigi. Danes razpolagamo z dokazi o tem, da je zelo verjetno knjiga prišla na knjižne police jeseni leta 1928 in kmalu zatem obkrožila svet. Ob tej priložnosti tudi razkrivam, da knjiga ni edino Potočnikovo delo.

Knjiga, pod katero se je avtor podpisal s psevdonimom Hermann Noordung, je pravzaprav učbenik. Opremljena je s kar 100 avtorjevimi skicami in risbami, od katerih jih je pet natisnjenih v barvah. Na začetku so opisane fizikalne zakonitosti, ki se tičejo poletov v vesolje: težnost, različne orbite, raketni pogon, izstrelitev in pristanek rakete oziroma vesoljskega plovila. Druga polovica knjige se začne z razpravo o vplivu breztežnosti na človeka in možnostih za bivanje v vesolju. Sledi najpomembnejši del, prvi podroben načrt za tridelno vesoljsko postajo z bivalnim delom v obliki vrtečega se kolesa. Knjiga se zaključi s pogledom v prihodnost človekovega osvajanja vesolja.

Problem vožnje po vesolju, v nemškem izvirniku Das Problem der Befahrung des Weltraums, je izšel v Berlinu pri založbi Richard Carl Schmidt & Co. Ker je založnik na tretji in četrti strani zapisal letnico 1929 (tudi v obvestilu o avtorski pravici), je dolgo veljalo, da je knjiga tistega leta tudi zares izšla in da trditve o zgodnejšem izidu nimajo osnove. Takšno je bilo, na primer, tudi mnenje pisca uvodnika k popolnemu angleškemu prevodu knjige, ki ga je leta 1995 izdala ameriška vesoljska agencija NASA. Danes je zbranih dovolj dokazov, da lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da je Problem vožnje po vesolju izšel še pred koncem leta 1928, verjetno oktobra.

Društvo za vesoljske polete

Društvo, znano pod kratico VfR, kar v nemščini pomeni Verein für Raumschiffahrt, je osrednjega pomena za zgodbo o Potočniku in njegovi knjigi. Ustanovljeno je bilo junija 1927 v tedaj nemškem mestu Breslau, današnjem Wroclawu na Poljskem. Med prvimi člani, pobudniki ustanovitve, ki so se na prvem sestanku zbrali kar v gostilni, so bili Willy Ley, Max Valier in Johannes Winkler. Kmalu sta se jim pridružila še Hermann Oberth in Walter Hohmann, kasneje pa tudi Guido von Pirquet, Franz von Hoefft, Robert Esnault-Pelterie, Wernher von Braun, Nikolaj Rinin, Jakov Perelman in Herman Potočnik. V društvo se je bilo možno včlaniti po pošti, zato ne preseneča, da člani niso bili samo iz Nemčije in Avstrije pač pa z vseh koncev sveta, tudi z Japonske, Afrike, Sovjetske zveze, Italije, Češkoslovaške, Francije, ... Društvo je vse od ustanovitve pa do decembra leta 1929 izdajalo mesečno glasilo, prvo revijo o astronavtiki na svetu, Die Rakete.

Prva revija o astronavtiki, prvi dokaz

Publikacija je bila namenjena članom društva, ki se jih je že v prvem letu zbralo okrog 500, septembra 1929 pa so jih našteli 870. Revija Die Rakete vsebuje ključne dokaze o tem, da je Potočnikova knjiga izšla leta 1928. Že v oktobrski številki iz leta 1928 sem namreč našel opis oziroma oceno Potočnikove knjige Problem vožnje po vesolju. Poleg imena avtorja (Hermann Noordung) in založnika, je zabeleženo tudi število strani (188), vrsta vezave (platnena) in cena knjige (7,50 RM). Zdi se torej, da je knjiga oktobra 1928 morala biti natisnjena in naprodaj, da so njen izgled lahko tako podrobno opisali. Neznani avtor, morda Ley, je zapisal, da je knjiga polna dobrih ilustracij in predstavlja razumljiv uvod v nadvse zanimiv problem vesoljskih poletov. Očital ji je, da ne upošteva najnovejših prispevkov s tega področja, ki so bili objavljeni v reviji Die Rakete. Obregnil se je še ob poglavje o učinkovitosti raketnega pogona, ki da ga je potrebno brati s previdnostjo. Zamisel o vesoljski postaji da je izčrpno opisana, le 35.000 km visoka orbita se ocenjevalcu ni zdela praktična.

Dva meseca kasneje, 15. januarja 1929, je bil na treh straneh revije objavljen še poskusni odlomek iz Potočnikove knjige. Gre za poglavje Bivalno kolo (Das Wohnrad), ob katerem je bila natisnjena danes znamenita ilustracija osnega preseka in stranskega pogleda na vesoljsko postajo v obliki vrtečega se kolesa (slika št. 84 v izvirniku). Potočnikova knjiga je omenjena še v majski številki in sicer v oglasu založnika revije, kjer ponujajo rabljene knjige s področja astronavtike. Psevdonim Noordung se zadnjikrat pojavi prav v zadnji, dvojni številki revije, ki obsega meseca november in december 1929. Hermann Oberth ga omeni, ko v pismu razpravlja z Franzom von Hoefftom. Pravi, da se je Noordung pri neki formuli očitno zgledoval po von Hoefftu in ne po njem. Proti koncu leta 1929 je bilo v reviji objavljenih vse manj strokovnih prispevkov, kar vrstila pa so se obračunavanja, pogosto tudi na osebnem nivoju, med pravkar omenjenima avtorjema. Polovico zadnje številke, natisnjene na vsega osmih straneh, zasedata prav njuni pismi.

Skrivnostni Noordung

Eno izmed presenečenj v reviji Die Rakete je Potočnikov priimek - ne psevdonim! Opazil sem ga dvakrat in sicer na seznamu tistih članov, ki so društvu prispevali več kot priporočeno letno članarino v višini treh Reichsmark (RM). Junija 1928 je v reviji zabeleženo, da je »Potocnik-St. Michele« plačal 5 RM, aprila 1929 pa »Ingenieur Potocnik-Wien« 7 RM. Verjetno gre v obeh primerih za Hermana Potočnika, zagoneten je le različen kraj bivanja, ki je v prvem primeru zaradi pogostosti imena težko določljiv. Če gre v obeh primerih za »našega« Potočnika, to pomeni, da se je med poletjem 1928 in pomladjo 1929 preselil.

Ni jasno, zakaj se je Potočnik odločil pisati pod psevdonimom Noordung. Vprašanje je, ali je za časa njegovega življenja kdo iz astronavtičnih krogov, razen bržkone založnika, sploh poznal njegovo identiteto. Člani Društva za vesoljske polete (VfR) leta 1929 očitno niso vedeli, kdo je Noordung. Kot pravi Ley v knjigi Rockets, Missiles and Space Travel, so mu pisma namreč poskušali posredovati preko berlinskega založnika. Če bi vedeli, da je Potočnik – Noordung, bi mu pisma poslali neposredno. Njegov naslov so imeli, saj so mu kot članu pošiljali društveno revijo. Obstajajo namigi, da naj bi si Potočnik dopisoval z Oberthom, vendar se to zdi glede na zgoraj zapisano manj verjetno. Razen, če je Oberth iz neznanega razloga skrival Potočnikovo identiteto ali pa ga sploh niso povprašali po tem. Ley se je do leta 1944 vendarle dokopal do prave Potočnikove identitete, a ni jasno, kako. V knjigi Rockets (Rakete), ki je izšla leta 1944 v New Yorku, je verjetno prvi razkril, da se je za psevdonimom Hermann Noordung skrival avstro-ogrski stotnik in inženir Potočnik.

Druga dokaza o zgodnejšem izidu

Zapisano v reviji Die Rakete je zadosten dokaz v prid domnevi, da je Problem vožnje po vesolju res izšel že prej, kot smo mislili doslej. Berlinski založnik je v knjigo najbrž zapisal letnico 1929 zato, da bi tudi nekaj mesecev po izidu (torej leta 1929) še izgledala sveže in bi jo bilo mogoče prodajati kot novost. Drugi dokaz o zgodnejšem datumu izida je zapis v katalogu Nemške narodne knjižnice (Deutschen Nationalbibliothek), kjer knjigo vodijo pod letnico 1929, a s pripombo, da je izšla leta 1928. Tudi cena v katalogu se ujema s tisto v Die Rakete. Srečno naključje pa je priskrbelo še tretji dokaz... Med zbiranjem literature za pisanje tega članka sem v Združenih državah Amerike našel izvirnik Potočnikove knjige, ki ima na notranji strani sprednje platnice s svinčnikom zapisano sledeče: »7,50« pod črto pa »22.10.28«. Zapis je sicer zradiran, a še jasno viden. Mislim, da ni dvoma, da pomeni ceno in datum, ko je bila knjiga postavljena na prodajno polico knjigarne! Potočnikova knjiga je bila v Nemčiji hitro razprodana. K temu sta verjetno pripomogla tudi opisa v dveh nemških astronomskih oziroma letalskih revijah. Že leta 1929 so jo zato prvič ponatisnili. Če odmislimo pripis druga izdaja (2. Auflage), se ponatis le malo razlikuje od izvirnika, saj je tudi v njem zapisana letnica 1929. Dva izvoda prvega ponatisa imajo v knjižnicah v Švici in Nemčiji. Ponatis, ki je izšel leta 1938 in je doslej veljal za edinega, je, kot kaže, že drugi ponatis knjige oziroma njena tretja izdaja. Hranijo ga v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Prvi prevod

Posredni dokaz o zgodnejšem izidu Problema vožnje po vesolju je tudi dejstvo, da je prvi, sicer delni, prevod Potočnikove knjige že julija leta 1929 izšel v Združenih državah Amerike. Prevod je bil pod naslovom The Problems of Space Flying objavljen v treh številkah revije Science Wonder Stories (ŽIT 2006/12, str. 59-64). David Lasser, ki je z založnikom Hugom Gernsbackom urejal omenjeno revijo, je leta 1930 ustanovil Ameriško medplanetarno društvo (American Interplanetary Society) in postal njegov prvi predsednik. V glasilu, ki ga je izdajalo društvo, se že v prvih številkah večkrat sklicujejo tudi na Potočnika. Leta 1931 je Lasser izdal poljudnoznanstveno knjigo o astronavtiki The Conquest of Space. Ko v njej piše o vplivu breztežnosti na človeka, navaja Potočnika (Noordunga) in ameriški prevod njegove knjige. Tako so se Potočnikove zamisli prvič razširile med ameriško javnostjo.

V Sovjetski zvezi

Še pred prvim ruskim prevodom Problema vožnje po vesolju, ki je, v skrajšani obliki, izšel leta 1935 v Moskvi in Leningradu, je širšo rusko javnost s Potočnikovo knjigo seznanil Jakov Perelman, član društva VfR. V Krasnaji gazeti je 29. marca 1929 pisal o Potočnikovi zamisli za vesoljsko postajo iz treh delov in knjigo označil za »prvi tehnični načrt izvenzemeljske postaje«. Perelman je bil priznani ruski avtor poljudnih knjig o znanosti, tudi o astronavtiki. Ker si je dopisoval z ruskim »očetom kozmonavtike« Konstantinom Ciolkovskim in napisal tudi njegovo biografijo, je njegova ocena Potočnikovega dela toliko bolj tehtna. Perelman si je okrog leta 1935 dopisoval s Sergejem Koroljovom, kasnejšim »glavnim konstruktorjem« ruskega vesoljskega programa. Ciolkovskemu je večkrat pisal tudi Willy Ley, ki je pismom prilagal izvode revije Die Rakete. Možno je torej, da je bil tudi Ciolkovski seznanjen s Potočnikovo zamislijo. V ruskem tisku je bila prva slika Potočnikove vesoljske postaje objavljena v začetku leta 1930 in sicer v reviji Vsemirnij sledopit, prav tako v članku izpod Perelmanovega peresa. Istega leta je izšla tudi knjiga letalskega inženirja Nikolaja Rinina Lučistaja energija, v kateri avtor med drugimi vesoljskimi zamislimi tistega časa obširno opiše tudi Potočnikovo vesoljsko postajo in objavi kar pet ilustracij iz knjige. V petdesetih letih 20. stoletja je izšlo nemalo ruskih revij s področja poljudne znanosti in tehnologije, ki so jih, tudi na naslovnicah, krasile ilustracije vesoljskih postaj po zgledu Potočnikove zamisli. Na filmsko platno je različico takšne postaje prenesel režiser Pavel Klušancev v filmu Doroga k zvezdam (1957).

V Veliki Britaniji

Potočnik je moral biti razmeroma poznan v angleško govorečem svetu, saj je omenjen tudi v znanstveno-fantastičnem romanu Vandals of The Void, ki je izšel leta 1931. Avstralski pisatelj James M. Walsh, ki se je leta 1925 preselil v Anglijo, ga v romanu označi za izumitelja vesoljske postaje in skafandra. Tudi nedavno preminuli britanski pisatelj Arthur C. Clarke, ki je bil član Britanskega medplanetarnega društva (British Interplanetary Society), je Potočnikovo knjigo Problem vožnje po vesolju velikokrat navedel kot vir v svojih strokovnih delih. Na seznamu referenc jo tako najdemo tudi v pomembnem članku o geostacionarnih telekomunikacijskih satelitih, ki ga je oktobra 1945 objavil v reviji Wireless World Magazine. Zdi se, da je bil navdušen nad Potočnikovo zamislijo o stopnicah v obliki logaritemske krivulje, ki vodijo iz oboda postaje v središče. To in druge zamisli najdemo v Clarkeovih knjigah Rendezvous with Rama, 2001: A Space Odyssey in drugih.

Pri pisanju obsežnega prispevka Orbital Bases, pravzaprav prvega sistematičnega načrta za vesoljsko postajo po letu 1928, si je s Potočnikovo knjigo pomagal tudi Harry E. Ross iz Britanskega medplanetarnega društva. Načrt, ki je predvideval Potočnikovi podobno vesoljsko postajo, je bil objavljen v glasilu društva januarja 1949. V spominih, objavljenih dvaindvajset let kasneje, avtor opisuje, kako sta z ilustratorjem Ralphom A. Smithom odhitela v knjižnico Britanskega muzeja, da bi si ogledala kopijo Potočnikove knjige. Ker nista znala nemško, jima podrobnosti niso bile razumljive. Kopijo delnega angleškega prevoda, ki ga je pripravil član društva, je prebral šele nekaj let kasneje.

V Združenih državah Amerike

Ob koncu druge svetovne vojne je ameriška vojska zajela nekdanjega člana društva VfR, nemškega raketnega strokovnjaka Wernherja von Brauna, avtorja zloglasne vojaške rakete V2 (Aggregat-4). Skupaj z najožjimi sodelavci so ga odpeljali v ZDA, kjer je nadaljeval z razvojem raket za ameriško vojsko. Za nekaj let se mu je bil pridružil tudi Hermann Oberth. V šestdesetih letih 20. stoletja je von Braun postal gonilna sila ameriškega vesoljskega programa Apollo in glavni načrtovalec rakete saturn V, ki je leta 1969 ponesla človeka na Luno. V prostem času je von Braun veliko pisal o možnostih raziskovanja vesolja. Skupaj z Willyjem Leyem, ki je v ZDA prišel leta 1935, je sodeloval na simpoziju, katerega povzetek so med letoma 1952 in 1954 objavili v seriji člankov v ameriški družinski reviji Collier's (Man Will Conquer Space Soon!). V prispevkih je von Braun predstavil svojo vizijo ameriškega vesoljskega programa. Glavno vlogo na poti do Lune in Marsa je namenil malenkost spremenjeni in povečani različici Potočnikove vesoljske postaje. To seveda ni presenetljivo, saj je Potočnikovo knjigo dobro poznal. Danes vemo, da se je nanjo skliceval celo v svojem doktoratu iz leta 1934. Von Braunova disertacija je bila več desetletij vojaška skrivnost. Na zadnji strani vsebuje seznam uporabljene literature: med desetimi knjigami so tri s področja astronavtike. Potočnikova knjiga je zapisana pod zaporedno številko 5, sledi ji Oberthova knjiga iz leta 1929 in revije Die Rakete (1927-1929). Von Braun v disertaciji opozori tudi na napako v neki Potočnikovi enačbi.

Različica Potočnikove vesoljske postaje je bila leta 1955 upodobljena v Walt Disneyevem risano-igranem dokumentarnem filmu Man and the Moon, v katerem je nastopil von Braun. Podobna postaja se je pojavila še v znamenitem filmu Stanleya Kubricka Odiseja 2001 (2001: A Space Odyssey, 1968) in drugih znanstveno-fantastičnih filmih. Vesoljska postaja v obliki vrtečega se kolesa ni »nastopala« samo v filmih. Ameriška vesoljska agencija NASA je v več študijah preučevala tehnične možnosti za izdelavo takšne postaje, ki bi astronavtom omogočala dolgotrajno bivanje v vesolju v razmerah umetne težnosti. NASA je v ta namen izdelala simulator, nekakšen vrtiljak, v katerem so preizkušali odzive ljudi pri različnih hitrostih vrtenja. Avgusta 1964 je NASA patentirala napihljivo vrtečo se vesoljsko postajo v obliki kolesa, očitno temelječo na von Braunovi zamisli iz leta 1952. Tudi v tem primeru gre za skoraj popolno kopijo Potočnikove zamisli, vključno z zbiralnim ogledalom v sredini postaje. Izkazalo se je, da je izdelava takšne vesoljske postaje tehnično prezahtevna, zato so načrte opustili. NASA je leta 1995 izdala popolni prevod Potočnikove knjige v angleščino (The problem of Space Travel).

Za Potočnikom ni ostala samo knjiga

Dolgo je veljalo, da je za Potočnikom ostala samo knjiga Problem vožnje po vesolju. Med večletnim raziskovanjem, katerega rezultat je ta članek, sem preiskal sezname mnogih prodajaln s starimi knjigami po Evropi, Rusiji in ZDA. Letos sem v nekem nemškem antikvariatu naletel na eno večjih presenečenj v zvezi s Hermanom Potočnikom: knjiga ni njegovo prvo delo, pod katerega se je podpisal s psevdonimom Noordung. Če ne upoštevamo prevodov, Potočnikova bibliografija ne obsega samo enega dela ampak najmanj tri. V obdobju leta in pol je namreč v dunajski reviji Der getreue Eckart objavil dva članka. Revijo, ki je natisnjena v stari nemški pisavi (fraktur), so sicer polnili romani v nadaljevanjih, pesnitve in barvne reprodukcije umetniških del, prispevki tehnične narave pa so bili maloštevilni. Najzgodnejše doslej odkrito Potočnikovo delo je maja leta 1928 objavljeni poljudnoznanstveni članek Pridobivanje moči iz toplote morja in podnaslovom Umetno hlajenje tropov. Podpisan je s psevdonimom in polnim nazivom »stotnik v pokoju, dipl. ing.«, torej enako kot v knjigi, ki je izšla nekaj mesecev kasneje. Na štirih straneh so opisane rešitve, ki jih predlagajo Nemec dr. Bräuer in Francoza Georges Claude in Paul Boucherot. Gre za princip toplotne črpalke, ki izkorišča razliko v temperaturi morja na različnih globinah.

Drugi članek je bil objavljen septembra 1929, torej nekaj dni po smrti Hermana Potočnika. Tudi tokrat je podpisan s psevdonimom, a krajšim nazivom »dipl. ing.« V prispevku z naslovom Nova vrsta ladje, ki obsega dve strani in pol, je opisana zamisel inženirja Boernerja iz Dresdna za ladjo posebne oblike in s pogonom na premcu. Prispevek je opremljen z dvema ilustracijama, ki sta značilno Potočnikovi, torej podobni tistim v knjigi Problem vožnje po vesolju. Potočnik se očitno ni zanimal samo za astronavtiko, ampak je sledil tudi razvoju tehnologije in znanosti na drugih področjih.

Iz zapisanega je očitno, da je Potočnik kljub več desetletij trajajoči anonimnosti pomembno vplival na razvoj svetovne astronavtike. Njegove zamisli so osvajanje vesolja približale širokim množicam. Vesoljsko postajo v obliki vrtečega se kolesa, ki s pomočjo sredobežnostne sile zagotavlja umetno težnost, lahko upravičeno imenujemo za klasično vesoljsko postajo, Hermana Potočnika - Noordunga pa za prvega načrtovalca človekovih bivališč v vesolju.

Barvna naslovnica izvirnika Potočnikove knjige.


Naslovnica revije Die Rakete iz oktobra 1928,
v kateri je bil objavljen opis Potočnikove knjige.


Člani društva VfR z modelom Oberthove rakete (1930).


Na naslovnici revije Science Wonder Stories iz avgusta 1929 je Potočnikova vesoljska postaja.


Naslovnica ruskega prevoda Potočnikove knjige, (1935)


Ilustracija vesoljske postaje, kot si jo je zamislil Harry Ross. Narisal Ralph Smith (1949).


Ilustracija von Braunove vesoljske postaje, ki jo je za revijo Collier's naslikal Chesley Bonestell (1952).


Heinz Haber, Wernher von Braun in Willy Ley med snemanjem Disneyevega filma Man in Space (1954).


Simulator vesoljske postaje, ki so ga postavili v Nasinem Langleyevem raziskovalnem središču (1964).


Naslov Potočnikovega članka iz maja 1928.


Potočnikovi ilustraciji ladje, ki sta bili objavljeni ob članku septembra 1929.

Viri in literatura:

  • Johannes Winkler, Die Rakete, Verein für Raumschiffahrt, 1927-1929
  • Hermann Noordung, Der Getreue Eckart: Kraftgewinnung aus der Meereswärme, Eckart Verlag, 1928
  • Hermann Noordung, Das Problem der Befahrung des Weltraums, Richard Carl Schmidt & Co, 1928
  • Hermann Noordung, The Problems of Space Flying, Stellar Publishing Co., 1929
  • Hermann Noordung, Der Getreue Eckart: Eine neue Schiffstype, Eckart Verlag, 1929
  • Яков И. Перельман, Красная газета: Звездоплавание, 29.3.1929
  • Яков И. Перельман, Всемирный следопыт: Пути к звездоплаванию, 1930
  • Николай А. Рынин. Лучистая энергия, 1930
  • James M. Walsh , Vandals of The Void, John Hamilton Ltd., 1931
  • Герман Ноордунг, Проблема путешествия в мировом пространстве, Главная авиационная редакция, 1935
  • Willy Ley, Rockets, Viking Press, 1944
  • Arthur C. Clarke, Wireless World: Extra-Terrestrial Relays, Iliffe & Sons Ltd., 1945
  • Harry E. Ross, JBIS: Orbital Bases, British Interplanetary Society, 1949
  • Wernher von Braun et al., Collier's: Man Will Conquer Space Soon!, Crowell-Collier Publishing Co.,1952
  • Willy Ley, Rockets, Missiles and Space Travel, Viking Press, 1958
  • Arthur C. Clarke, 2001: A Space Odyssey, New American Library,1968
  • Harry E. Ross, Spaceflight: Memoirs of a Fireside Astronaut, British Interplanetary Society, 1971
  • Arthur C. Clarke, Rendezvous with Rama, HBJ, 1972
  • Herman Potočnik, Problem vožnje po vesolju, Slovenska matica, 1986
  • Sandi Sitar, Sto slovenskih znanstvenikov, Prešernova družba, 1987
  • Hermann Noordung, The Problem of Space Travel, NASA, 1995

Objavljeno: oktober 2008